Precej časa sva preživela brez neta ,tako da so se nama je sedaj že kar nabralo novih stvari. Ko sva zapustila Picton sva se odpravila do Motueke, kjer sva se malo rehabilitirla in tam ostala v manjšem obalnem kempu za nekaj dni. Meni je kar sedlo, da sem za nekaj dni vedel kje bom spal in malo čiliral. Zelo všeč mi je postalo brati in delat nič, kar na žalost Karin ne sede in sva naletela na malo težav. Katere pa upam, sva in bova premagala. Tam sva tudi splanirala naslednji track in se odločila za Abel Tasman Costal track. Res je bilo neverjetno lepo, saj sva se 55 km oziroma 4 dni sprehajala po najlepših plažah. Res plaže, ki si jih zamisliš v sanjah. Sicer sam track precej bolj lahek kot Queen Charlotte, saj nikjer nima velikih vzponov in je nekoliko krajši. Sva pa tudi samo kampiranje splanirala tako, da sva hodila le 4-5 ur na dan, tako da je bilo veliko časa za počivanje.
Naslednja destinacija je Cobb Valley. Tam je namreč zastonj kemp in nekoliko višje gore. Zato sva se odločila nekaj dni preživeti tam. Najprej naju je presenetila neverjetno dolga vožna do samega kempa. Ful v breg, makadam in res bogu za hrbet. Na koncu poti pa se je odprla dolina z ogromnim umetnim jezerom in nama ni bilo žau poti. Tam sva opravila par krajših trackov. Sva namreč ugotovila, da so same gore še precej v snegu. In tudi samo vreme nama ni bilo povsem naklonjeno. Iz prvega tracka naju je pregnal snežni metež naslednji dan pa iz drugega nevihta. Temperature so bile precej nizke in veter zelo močan tako da sva se večino časa v kombiju stiskala in grela. Ni pa bilo se tako slabo saj je bilo večina časa kar sončno.
Za temu pa sva prišla v Golden Bay. Tukaj naj bi bila meka za športno plezanje in različne umetnike (kiparje, slikarje, lončarje itd.) Sicer glavni kraj je mestece Takaka. Takaka je polna galerij, raznih delavnic, trgovinc s cunjami ali organsko pridelano hrano. Predvsem Karin je bila zelo navdušena in se mogoče tja še vrneva. Tukaj sva tudi opravila nekaj enodnevnih trackov, obiskala najbolj severno točko južnega otoka znano kot Farewell Spit. To je 28 km dolg jezik sestavljen in mivke, ki se zaradi vetra in morskega toka zajeda v odprto morje proti severnem otoku. Plezala pa na žalost nisva saj bi se mogla kar skeširat za rent opreme in nabave štrika, ki ga ne rentajo:)
Po temu sva se ponovno odpravila na jug in proti zahodni obali, vmes pa sva se ponavno ustavila v Nelson Lakes national Park. Na najina srečo tokrat v zelo lepem vremenu. Tukaj vsa naredila dvodnevni track po grebenu Mt. Roberta proti Angelus hutu in nazaj po dolini vse skupaj približno 25 km. Res je bilo odlično vreme in hoja po grebenu brez vetra zelo lepa z odličnim razgledom. Proti koncu je postalo bolj nevarno saj je pot ratala zasnežena in se je precej udiralo. Vendar nama je uspelo in sm ful ponosen na svojo punco, da se je tako dobro držala:)
Naslednja destinacija je West Coast ( skydive, bungy...) coming soon
Ni komentarjev:
Objavite komentar