Zadnji tedni na Jugu:(

Po Quenstownu sva se odpravila v Fiordland. Najina prva destinacija tam je bilo mestece Te Anau. Sama vožnja tja naju je vzela 4 ure skozi praznino in vsakih 50 km je bila kakšna mala vasica. Na poti pa se nama je kombi začel zelo čudno obnašati vedno bolj je zavijal v desno in se čudno tresel. Ko sva se ustavila in preverila kaj se dogaja sva zapazila, da je ena guma neverjetno deformirana. Ko sva jo zamenjala sva si oba oddahnila, saj sva vedela da sva imela srečo da guma ni odpovedala nekje med vožnjo.

Te Anau, še eno turistično mestece s trgovincami, gostilnami in kempi . Stoji ob istoimenskim jezeru, kjer je tudi začetek najbolj znanega tracka v NZ Milford sound track. Je eden izmed devetih great walk-ov in hkrati tudi najdražji zato sva ga tudi izpustila. Sva se pa do Milford sounda odpravila kar z avtom. Na poti sem jest naredu še krajši track proti Key Summitu, kjer se tudi zaključi Routeburn track. Karin pa je malo počila na samem. Ob cesti proti Milfordu je bilo ful malih   in večjih slapov, imela sva tudi bližnje  srečanje z dvema Kea-ma. Kea so gorske papige in kot pravijo zelo pametne, so neustrašne in lahko tudi napadalne če jih izivaš. Imajo pa tudi zelo rade razne gume na avtu kot so brisalci, blatniki itd… Do samega sounda oz. fjorda greš skoz res dolg enopasovni tunel, ki gre ful po bregu navzdol, kr mal grozno. Za sounde sva izvedla, da ker je toliko padavin se na površini nabere plast sladke vode, ki lomi svetlobo in že po 40m naredi temo. Zato veliko globokomorskih živali in rastlin živi razmeroma blizu površja. Sva pa Milford sound kar hitro zapustila, saj sej je naslednja izkušnja hitro bližala.

Milford Sound

Kea je pršla pogledat:)

Od Milford sounda sva odpravila Wwoofat v Edivale. Na poti sva se ustavila v večjem mestu  Invercargill -u in od tam proti Catlins conservation area. V Catlins-ih sva obiskala The lost gypsy gallery. Kjer je en mlaadi par ustvaril žanimiva galerijo raznih praktičnih izumov.

TV na one man power

Prtisneš te pa pošprica

Po Catlins-ih sva se za 12 dni sva se preselila k družini Nicols. Izbrala sva jih zato, ker se trudijo živeti, čim bolj samozadostniško. Npr. Nimajo štedilnika na plin, niti ne na elektriko. Imajo 80 let star ''šporget'' na drva, ki ga uporabljajo za kuhanje in pa za gretje vode, trudijo se po najboljših močeh jesti samo stvari, ki jih pridelajo na vrtu in meso, ki ga Paul ustreli :)-je lovec in dela svoje salame iz divjačine:) Elektriko pridobivajo s pomočjo sončnih celic. Imajo tudi veliko čebelnjakov. Michelle je vzgojiteljica predšolskih otrok. Trenutno dela za državni šolski sistem, bila pa je 7 let vzgojiteljica v Steiner/Waldorfskem vrtcu. Dala mi je ogromno novih infomacij o drugačnem (sama si mislim, boljšem) modelu izobraževanja in nege otrok. Paul je pa zares zanimiv odprt človek poln spominov in odbitih izkušenj. Je pionir NZ raftinga. Več kot 20 let je bil vodič rafta po divjih vodah na S in J otoku.  Imel je dve velike firme in prvi je (s svojo ekipo) preveslal Kaituno. To je reka na kateri se danes izvaja komercialni rafting z najvišjim slapom. Naučila sva se en kup novih stvari. No vsaj jst sm se. Gašper je marsikaj že znal. Izmed nepozabnih izkušenj je bilo delanje mozaika. Preja volne. Šivanje zaves. Sajenje baby dreves:) In ogromno ogromno stvari o čebelarstvu. Čebelarstvo naju je resnično navdušilo, ker sva doumela kako pomembne so čebele v naravi! Če citiram Paula: ''Če umrejo čebele, umremo ljudje!'' Poleg ta dobrih stvari pa sva počela še ta mn zabavne:) košnja trave, cepljenje drv, pletje plevela… Na splošno je bilo super.

P.S. Od Nicols-ov sva dobila nov jogi. Res hudo, zej va lohk mal bolj spala:)

Ni tako lahko, sam jest že obvladam in lohk brez da gledam

Ko sva zapustila Nicols-e sva se odpravila proti še enem večjem mestu v NZ Dunedin. Nasplošno sva bolj malo časa v mestih, ker imava tu največ problemov dobit poceni plc za prespat. Tako sva tu ostala samo en dan. Sicer samo mesto zelo lepo, ker je bilo polno starih velikih stavb ( cerkev, hotelov, vil itd..) Ko sva mesto zapustila je bila v bližini še ena velika atrakcija za turiste tako imenovani Moeraki bolders. Kot sva slišala tja pride res veliko turistov in tudi midva sva jih šla pogledat. Sicer so zanimivi, so pa še vseen sam kamni.

Naprej naju je peljalo samo še na sever. Proti Pictonu in trajektu na severni otok. Sva pa imela na poti še par zanimivih krajših postankov. Prvi je bil Mt. Cook, ki je s 3754m najvišja gora v Novi Zelandiji. Zgleda zelo mogočno, saj se začne dvigati na 900m nad morjem in vidiš skorej celo pobočje do vrha. Mt. Cook je celo leto v snegu in pod njegovim pobočjem je tudi največji ledenik v NZ Tasman glacier. Sva tudi šla na poldnevni pohod do lepega razglednika na Mt. Cook, sam so oblaki mal pokvarli razgled. Naslednji bolj prijetem postanek je bil v Hanmer springs. Kjer sva se šla namakat v bazene in jakuzije. Oba sva se tam kar dobro odpočila.

Od tu pa na trajekt na Severni otok......

Dunedin

Mt. Cook 3754m

Tasman Glacier