Wwoof'n'tramp'n'drive: Hello North Island

No pa sva le prispela na težko pričakovani severni otok. Bila sva polna pričakovanja, ker sva vedela, da je severni otok ful drugačen od južnega. VELIKO bolj poseljen in veliko bolj kulturno mešan.

V Pictonu sva se vkrcala na trajekt, ki ni bil baš nešto. Odpeljal nas je skozi Marlborough Sounds, Cook Strait do Wellingtona a.k.a. Welly-ja po domače:)

Wellington je glavno mesto NZ. Ni največje. Po pravici povedan je velik tuk kukr Ljubljana al pa še manjši. Ampak neizmerno prisrčno mesto. Končno po zelo dolgem času sva šla mal v šoping:))) Jst sm si privoščila nove sončne očala, ker so se mi tastare polomile. V kombiju sem se vsedla na njih ;/. Ogledala sva si tudi botanični vrt in pa National museum of NZ oz. Te Papa(maorsko). Res sva bla ful pozitivno presenečena kaj majo vse notr in kako je organizirano. Štiri ogromna nadstropja od našopanih NZ živali, rastlinja, earthquake oddelek, kjer je bila izredno zanimiva mini hiška, v katero si šel in so izvedli simulacijo močnega potresa. Mater je tresl hehehe. Potem pa geografski oddelek, pa uniforme včasih in danes, slike lokalnih umetnikov, aktivistični oddelek,… Uglavem mel so še en oddelek, za katerega sva bla 2 dni prezgodnja, ker ga še niso odprl javnosti. Oddelek posvečen virtualnim igram in predstavitev glavnih kreatorjev teh iger. Narejen je bil zelo interaktivno, ker je bilo na razpolago preko 100 najmodernejših iger, katere si lahko igral. Sploh Gašper je bil ekstremno razočaran, da si nisva uspela tega pogledat. Mene ni pretirano ganil :P Mene je navdušilo recimo okostje kita glavača, ki je bil obešen na stropu nad nami, in pa v posebni tekočini shranjen in ohranjen orjaški globokomorski ligenj. In pa tretje nadstropje je bilo posvečeno kulturi Maorov.

Po Wellyju sva se odpravila po zahodni obali navzgor. Šla sva si ogledat slavne hribe, posejane z gigantnimi veternicami. Res zgleda kr mal futuristično, ko stojiš med tisočimi vetrenicami, vendar sva bla čist navdušena, ker bi dejansko vsaka država lahko več vložila v alternativno pridobivanje energije-po domače; lahko bi se bolj potrudila, da bi bolj učinkovito izkoristila, kar mati narava ponuja zastonj!

Potem, sva se pa za dva dni sva se ukampirala v enem izmed zastonj campov in si privoščila kino večer v bližnjem mestu. Ogledala sva si Hobbita:)))) Opazila sva tudi razliko v temperaturi zraka. Je očitno bolj toplo. Okoli 25-28 stopinj. In končno sem si lahko oblekla kratke hlače in majco in dala svojo bledo-zeleno kožo na sonce heheheh. Znašla sva se tudi v dilemi kam naprej. Ali še naprej po zahodni obali, ali pa naravost gor v osrčje severnega otoka. Odločila sva se za slednje. Oz. bolj natančno za Tongariro National Park-vulkansko pokrajino. Ja res je, šla sva točno tja , kjer je en mesec nazaj izbruhnil eden izmed vulkanov. Izkušnja je bila nepozabna. Na najin spisek trackov sva dodala še en Great Walk. Tridnevni track okoli vulkanov. Prvi dan je bil sonček, zadnji dan pa sva ujela tut mal dežja. Prvi del tracka se je imenoval Tongariro Alpine Crossing in je šel mimo zelo znanega vulkana, ki ga najbrž vsi poznate Ngauruhoe:) ...No ali pa Mt. Doom iz Lord of The Rings, tm kjer Frodo vrže prstan v lavo:) Res je blo dobr, ker sva stala čist pod njemu, dodatna pot na vrh je bla dolga še 3 ure, vendar nisva šla gor, ker je bil v oblaku:( od vznožja prvega vulkana , sva prišla do visokega predela, kjer so bili Emerald Lakes. Zemlja po kateri sva hodila je bila ful topla in kr kadil se je iz nje ponekod. Pa še en kratek del tracka je bil nevaren, ker je bil v dosegu trenutno aktivnega vulkana, ki na vsake tuk časa še vedno strela kamne:) Po temu najbolj ''aktivemu'' delu tracka sva naslenje dva dni hodila po puščavi, ki je naokoli vulkanov zaradi vsega pepela in lave v preteklosti. Ampak kljub vsemu je bilo res vredno!

Pot naprej naju je vodila nazaj na jugo-zahodno obalo do mesta Wanganui in naprej proti Taranakiju. Vozila sva se po Surf Highway okoli te ogromne gore/vulkana. Res je zanimivo vidt kako se lahko iz čiste ravnine, ki je naokoli dviga samo ena gora/stožec v višino cca. 2500m. Ja ker sva se pa že vozila po znanem surf highwayu se nisva mogla upreti, da bi še midva probala. Privoščila sva si tečaj z surf veteranom Andyjem, ki naju je naučil osnov. Ful nama je všeč tako da komaj čakava, da greva spet:)

Samo potovanje po NZ, pa nama je dal ogromno novih perspektiv glede življenja in kako se ljudje vedemo do sebe in predvsem do narave. Ogledala sva si ogromno dokumentercev na to temo in mišljenja ljudi, ki sva jih spoznala so v nama okrepile željo, da se morava bolj potrudit spoštovati in podpirati naravo-naš globalni dom. Zato sva se odločila, da poskušava čim manj kupovati v supermarketih. Jeva samo certificirano organic prehrano. Oz. trudiva se kolikor se pač, da. Kljub temu, da je NZ ekstremno naravnana k ohranjanju dobrobiti narave, ne dobiš organic shop-a na vsakem vogalu. Glede na to, da je že poletje, se trudiva ''tuširat'' v potokih, rekah. In ročno pereva cunje. S tem participirava k manjši (prekomerni) porabi vode. Tudi šampone in detergent imava certificirano naravne. Kupila sva si tudi najboljšo ščetko. Narejena je iz bambusa in naravnih vlaken, ki jo po 3 mesecih, ko dotraja vržeš na kompost. S temu prisostvujeva k zmanjšanju nepotrebnega onesnaževanja in krepitvi nastajanju humusa, ki ohranja zemljo zdravo. Če samo pomislimo, kuk zobnih ščetk ljudje v življenju vržemo stran, sploh če jih zares menjamo na 3-6 mesecev. Moravo se trudit ohranjevati zemljo zdravo. Na prazni onesnaženi zemlji nič ne raste! Predvsem glede hrane pa bi rada poudarila, da sva opazila očitno pozitivno razliko. Sadje in zelenjava je veliko bolj dišeča, okusna in polna s hranili. Popravila se nama je prebava, ki je bla zaradi življenja v kombiju res slaba.

Uglavnem ljudje, želim si, da da se nekoč mogoče tut v vas utrne kakšna misel in motivacija, da postanemo manj materialištično naravnani in podpremo naravo, ker nam daje vse kar potrebujemo za preživetje in ugodje. Vsaka mala sprememba šteje. Začnite s temu, da kupujete lokalno in sezonsko od slovenskih kmetij. Ne pa špricano toksično sranje, ki nam ga pritrogajo v kontejnerjih in tovornjakih čez pol sveta, kjer ljudje nehumano garajo za človeka ne vredno plačo...