Wwoof'n'tramp'n'drive: Malo kulture in malo adrenalina

No pa sva prispela do prijetnega turističnega mesteca z imenom Taupo. Po prvih vtisih se mi je zdelo zelo nagneteno, polno ljudi "turistov", ki so prav tako kot midva prišli preživet tukaj silvestrovanje. Polno je trgovinic, kafičov, restavracij in fast food-ov itd.. Spala sva v zastonj kampu ob reki. Meni se je to zdelo zelo neverjetno in pametno, da v tako turističnem kraju lahko zastonj spiš. Verjetno se vsaj tukaj zavedajo, da ne boš pri njih samo spal:)

Tukaj pa ni samo prelepo in največje jezero v Novi Zelandiji Lake Taupo, ampak se najde še veliko drugih zanimivih atrakcij. Od Mt. Ruapehu na jugu ravno čez Taupo proti severu poteka prelomnica v tektonskih ploščah zato je tukaj na voljo veliko termalnih vrelcev, gejzirjev in neverjetno, potokov s toplo vodo. Tudi midva sva se šla v enega namočit in odvisno od kje si bil je bila voda včasih celo prevroča. Par minut od kampa je tudi najbolj obiskana atrakcija v Novi Zelandiji tako imenovani Huka Falls. To je slap ki je nastal iz reke Waikato , ki zapušča Lake Taupo. Začne se tako, da je voda naredila res ozek kanal skozi skalo kjer teče nekaj sto metrov in se na koncu zlije z ogromnim slapom v dvajset metrov nižje akumulacijsko jezero. Iz tega jezera pa so nekaj kilometrov nižje naredili atrakcijo. Namreč iz jezu, ki ga zadržuje se nekajkrat na dan skozi "spillway" preteče velika količina vode in ustvari lepe in močne brzice, ki so jih poimenovali Aratiatia rapids. Tudi te sva šla pogledat in je bilo kar zanimivo kako narašča voda in se začne predirat čez skale, sva pa oba pričakovala,da bojo precej bolj divje. Naslednja atrakcija v bližini mesta, ki sva jo šla pogledat se imenuje Craters of the Moon. To je območje, ki je zelo blizu enemu od tokov lave pod površjem in je zelo aktivno z raznimi vrelci, vrelim blatom iz katerih se dvigajo oblaki pare. Naknadno pa sva zvedela, da je pred kratkim oz. pred desetimi leti bil izbruh in sej je od takrat aktivnost kraja nekoliko zmanjšala. Zato sva se odločila, da si kej podobnega pogledava pri Rotorui kamor sva bila namenjena po novem letu.

No pa sva le dočakala silvestrovanje. Nisva nič velikega planirala. Šla sva na večerjo, ki sva si jo spekla kar sama. Dobila sva sočno a surovo meso na vročih tako imenovanih "lava rocks" in si jih sama popekla. Bilo je zelo okusno če si hitro jedel, ko pa je bilo meso predolgo časa na kamnih je postalo pusto in neokusno. Po temu sva čakala na vrhunec, ki naj bi se zgodil z ognjemetom. Oba sva bila res v velikem pričakovanju, da bova doživela neverjeten ognjemet. Kot se za tako mesto spodobi. Prvo je bil manjši ognjemet za družine in je bil lep vendar nič posebnega. Ob čakanju na glavni ognjemet sej je kljub precej zimskim temperaturam ob jezeru zbralo veliko ljudi. Nekaj je šlo narobe in ognjemet se je začel deset minut po temu, ko sva se s Karin že polupčkala in si zaželela lepe želje v novem letu. In še to kar je bilo od njega je bilo porazno. Ne seže niti do kolen kresni noči v Bohinju. Sva se pa spomnila tudi na vse prijatelje , ki praznujejo drugje in vam v tem trenutku oba želiva srečno, uspešno in pozitivno novo leto.

Iz Taupo-ta sva se odpravila na sever proti Rotorui. Rotorua je nekakšno središče maorske kulture. Tukaj je namreč prebivalo eno prvih in najpomembnejših maorskih plemen. Samo območje se imenuje Bay of plenty. Namreč tukajšni maori so imeli vsega v izobilju in zaradi termalnih vrelcev tudi vrelo vodo, ki so jo med drugim uporabljali za kuhanje hrane. Območje je posejano z številnimi manjšimi jezeri in termalnimi vrelci. Okoli 1880 se je tukaj začel turizem in glavna atrakcija so bili "pink and white silica terraces", ki jih je kmalu po izkoriščanjem za turizem uničil velik izbruh. Kasneje so odkrili z sonarjem, da se je zemlja ugreznila in so sedaj te terase na dnu jezera. Samo mesto je kasneje zaslovelo z izkoriščanjem termalne vode za zdravljenje. Tukaj so namreč zgradili eno prvih "bath house" -ov. V tej ful lepi zgradbi so uporabljali različne kariteristike alkalne in kisle termalne vode v kombinaciji z blažjimi elektrošoki in drugimi čudnimi postopki za zdravstvene in kozmetične namene. Sedaj je hiša oz. dvorec odprt kot muzej.

V Rotorui sva obiskala tudi Te Puia- maorsko vas. Bila je res fajna izkušnja. Videla sva aktivni gejzir, bazenčke z vrelo vodo, ki jih uporabljajo za kuhanje. Nadihala sva se ''čudovitega'' vonja po žveplu;) in pa bila na predstavi kjer so uprizorili Hako- vojni ples. To je zaščitna znamka njiohove kulture. Ogledala sva si tudi mojstre izklesovanja iz lesu in pa pletenja iz trsa.

V naslednjih dneh pa sem si tudi končno izpolnil željo po veslanju. Odločil sem se za reko Kaituno, ki slovi po hitri vodi s številnimi slapovi. Odločil sem se za celodnevni tečaj, saj sem upal da se prvo kaj novega naučim in se kasneje preizkusim na slapovih. Zjutraj me je pričakal inštruktor in se predstavil kot Kenny Mutton. Samo ime mi je bilo res znano sam nisem vedel kam ga dat oz. kje sem slišal za njega. Kasnje sem zvedu, da je dobu olimpijsko medaljo za Freestyle, da je zmagal European cup in je že številno let No.1 kayaker v NZ. No sama učna ura se je začela s "seal launchom" v Kaituno. Kasneje sva vadila različne zavesljaje, vozila slalom skozi vratca in pomagal mi je izboljšati moj "eskimo roll". Kot inštruktor je bil potrpežljiv sam se mi zdi, da se mu je tako kot meni bolj luštalo veslat po brzicah kot nekoga učit. Zelo pa me je hvalil in dvigoval mojo samozavest, ki sem jo, glede na to kaj me je čakalo, kar potreboval. Soočil me je s problemom, da lahko največji slap obhodiva ali se po njem zapeljeva s kajakom. Prvo, pa sva se odpravila po reki navzdol. Sama reka se začne s 3 stopnjo, ki se postopoma zvišuje. Sledijo manjši slapovi od 1 do 3 metrov, na njih mi je svetoval glede" buffanja". Jest sem bil po prvih manjših že čist not, poln adrenalina in čist navdušen kolk je fajn skočit s kajakam v praznino ( še zej se mi čist smeje pa sam pišem o temu). Res kul na reki pa je, da po enem ali dvema slapovoma in brzicah vedno sledi mirna voda. Tako da tudi če plavaš je čas in prostor, da se rešiš pred naslednjim slapom. No nekje na sredini reke mi je rekel, da sledi najvišji 7 m visok slap ( najvišji komercialno izkoriščen za rafting) in naj se odločim če ga bom preveslal, seveda sem se odločil da ja. Prvo on in nato jest, sam sem zgoraj ponovno nabiral pogum nekaj sekund in se nato zapeljal v luknjo. Res nepozabno, prosti pad in nato pristanek na "gobi", ki se dviga pod slapom. Seveda prestrašen kot sem bil, nisem nič "buffov" in me je slap kr pojedu. Na "gobi" me je postavilo na rep malo je manjkalo, da bi me prevrnil sam sem se nekak rešil in odveslov izpod slapu. JUHU res sem bil Happy:) Sledilo je še par manjših slapčkov in brzic do konca. In vse to je bilo še pred kosilom. Po kosilu sva imela ponovno mal vaj in se še enkrat spustila po reki. Na poti sva srečala njegovega dobrega prijatelja Sam-a Sutton-a. Zelo verjetno ga poznajo vsi veslači saj je svetovno znan po temu, da je že trikrat zmagal adidas sickline race. Skupaj smo odveslali Kaituno na poti me je pohvalil, da imam ful dobr back deck roll, ko me je videl vaditi s Kenny-om. Na koncu sem mu čestital za njegove zmage. Da sem kr mal ponosem nase:) Ker Kenny vozi goste tudi s tandem kajakom je predlagal, da pelje tudi Karin. Seveda Karin ni mogla rečt ne in tako je tudi ona občutila moč brzic in visokih "dropov" na Kaituni. Bila je tako navdušena, da se bova zelo verjetno vrnila še malo potrenirat:)